Naše telo je kod knjiga, ki jo sestavljajo zgodbe. Vsako zgodbo sestavljajo odstavki in vsak odstavek je sestavljen iz besed. Besede so sestavljene iz črk. In črke predstavljajo v telesu celice, v katere so zapisane zgodbe našega življenja in življenja naših prednikov.  

Če bi se lotili branja naše knjige (telesa) bi bili priča številnim zgodbam – zapisom, ki so nastala tekom našega razvoja. Ob prebiranju bi se nam pred očmi zvrstili številni dogodki in ponovno bi bili priča spominom, ko smo bili poškodovani, fizično in mentalno.

Naše telo vedno sproži samo postopek celjenja teh poškodb. K sodelovanju povabi vse organe in vse procese. Tega se je naučilo v milijonih let razvoja. Telo si ne domišlja, da bo vse minilo samo od sebe, kot si pogosto v mislih dopovedujemo sami. Nič ne bo minilo samo od sebe. Brez vloženega truda zagotovo ne. 

Naša čustva so polna zamer, sovraštva, ponižanj, maščevalnih misli… Najlažje je zapreti vrata in se prepustiti tem občutkom. Zakaj pa ne bi bilo drugače?

Zakaj bi pustili celicam, da v spominu ohranijo vse te zapise in da vse bolj postajajo zaprte in se ne prepustijo dopuščanju, da vse kar sprejemamo kot zamero, sovraštvo, zanikanje in se začnemo celiti, lahko postane lahkotno oz. le zanimiv pogled. Dovolimo si prepoznati svoja čustva, negujmo vse kar nam daje veselje, moč, navdih in prostor za nove uvide. Negujmo naše rane, da postanejo čiste in se brez brazgotine zapro. Naj bo naše srce čisto in odprto.

V naravi se rastline in živali v stiski povežejo. Dajmo si tudi mi možnost, da okrevamo skupaj. Da se povežemo in si dajemo oporo. Izkušnjo lahko dobiš na tej povezavi.

Na spletu sem prebrala: »Čas celjenja navznoter nas usposablja za vračanje v življenje navzven. Vzemimo si ga, to je ena naših temeljnih pravic. Opremljeni in zaceljeni v utemeljeni veri vase smo varni in prihodnost se odpre.«